Med ogledom Panteona lahko miselno potujete nazaj dve tisočletji v preteklost in si ogledate poganske službe z žrtvami. V notranjosti je tempelj videti skrivnostno, saj v njem ni oken, svetloba pa prodira skozi posebno luknjo v kupoli - očes, ki ima premer 9 metrov.
Prva stavba Panteona je bila postavljena v času vladavine cesarja Avgusta med 27 in 25 pr. e., vendar ga je požar uničil konec 1. stoletja. V času vladavine cesarja Hadrijana se je na mestu uničenega templja pojavila kupolasta rotunda s pedimentom na 14-metrskih korintskih stebrih in pravokoten trijem. Ta stavba, postavljena v letih 118–125, je ena najpomembnejših zgradb v Rimu.
V templju naj bi opravljali bogoslužja v imenu najbolj spoštovanih bogov: Jupitra, Marsa, Venere, Merkurja, Saturna, Plutona in Neptuna. Pogosto ga imenujejo Tempelj sedmih bogov.
V starih časih je bil pod odprtino v kupoli oltar, namenjen kurjenju žrtev.
Kasneje (leta 609) je bil Panteon predstavljen papežu Bonifaciju IV. Tako radodarno daritev je dal bizantinski cesar Foka. Panteon je bil posvečen in postal cerkev Matere božje in vseh mučenikov.
V XIV-XIV stoletju je stavba služila kot obrambna funkcija, njen nekdanji sijaj pa je bil vrnjen Panteonu v času renesanse. Obnova je potekala pod vodstvom Raphaela, ki je bil leta 1520 pokopan v Panteonu.
V 17. stoletju je bil po ukazu papeža Urbana VIII portik Panteona razstavljen, bron, ki so ga izvlekli iz njegovih tramov, pa je bil uporabljen za cerkev sv. Petra in grad sv. Angela - v najprej so nad oltar postavili nadstrešek, v drugem pa topove. Meščanom takšno opustošenje ni bilo všeč, vendar se glede tega ni moglo nič storiti.
Ko je bila Italija združena, je Panteon postal pokop kraljev. Tu so grobnice Umberta I, Victorja Emmanuela II in kraljice Margarete.
