Schengenski vizum je vizum, ki ga izda ena od držav, ki so podpisale schengenski sporazum. Trenutno je besedilo "v skladu s schengensko zakonodajo EU" nekoliko bolj pravilno, vendar v večini primerov ljudje še vedno govorijo o sporazumu. Pojav schengenskega vizuma je neposredno povezan z napredkom pri izvajanju določb schengenskega sporazuma.
Zgodovina schengenskega sporazuma
Po drugi svetovni vojni so evropske države spoznale, kako pomembno bi bilo ustvariti Evropsko gospodarsko unijo, ki bi omogočila razvoj gospodarstva vsake sodelujoče države brez različnih ovir. V ta namen je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost, katere glavni cilj je bil imenovan skupni trg za prodajo blaga in storitev. Ustvarjanje družbe je pomenilo, da bodo sčasoma izvedeni vsi koraki za vzpostavitev tako imenovanih štirih svoboščin gibanja: blaga, storitev, kapitala in ljudi.
V ta namen so bili sprejeti različni gospodarski ukrepi, med katerimi je bil najpomembnejši ustanovitev carinske unije leta 1958, vendar je bilo gibanje ljudi dolgo dolgo oteženo. Državljani evropskih držav niso potrebovali vizumov, vendar je prisotnost nadzora potnih listov ljudi prisilila k izdelavi potnih listov in izgubljanju časa pri prestopu meje.
To se je nadaljevalo do 14. junija 1985, ravno tistega dne, ko je bil podpisan Schengenski sporazum. Dogodek se je odvijal na ladji z imenom "Princess Marie-Astrid" na mestu, kjer so se zbližale meje Francije, Nemčije (takrat FRG) in Luksemburga. Podpisali so ga predstavniki petih držav: Belgije, Francije, Nizozemske, Luksemburga in Nemčije. Prav oni so postali prvi pogodbenici schengenskega sporazuma. Dokument je sam dobil to ime, saj se je najbližja vas do kraja plovbe plovila imenovala Schengen.
Sprva je schengenski sporazum pomenil, da bo nadzor potnih listov nadomeščen z nadzorom vozil, ki prečkajo mejo, zaradi česar so morali upočasniti pri prehodu kontrolnih točk. Kljub podpisu sporazuma dolgo niso uporabljali.
Uporaba schengenskega sporazuma
Zagon za dokončno odpravo meja je dalo oblikovanje Evropske unije, katere državljani so dobili pravico do prostega gibanja znotraj njenih držav članic. Pojavilo se je vprašanje popolne odstranitve notranjih meja v EU. Konvencija o uporabi schengenskega sporazuma je bila podpisana šele leta 1990. Takrat je bila sprejeta odločitev o popolni odpravi stalne mejne kontrole, čeprav so selektivne kontrole še sprejemljive. Hkrati je bilo sklenjeno, da se uvedejo schengenski vizumi, saj naj bi se ustvaril enoten vizumski prostor.
Uveljavitev te odločbe je trajalo še pet let. Schengenski sporazum je začel veljati šele 26. marca 1995, v tem času pa sta ga uspeli podpisati Španija in Portugalska.
Nadomestitev schengenskega sporazuma z zakonodajo EU
1. maja 1999 je bil Schengenski sporazum revidiran in nadomeščen s schengensko zakonodajo EU. Začela je veljati tako imenovana Amsterdamska pogodba, ki je bila vnesena v nekatere spremembe. V skladu s tem sporazumom je bilo izvajanje schengenskega sporazuma vključeno v zakonodajo EU, zato ga zdaj nadomešča sam Schengenski sporazum.
Vse nove države članice EU schengenskega sporazuma ne podpišejo več, zavezujejo pa se, da bodo spoštovale zakonodajo EU, ki vključuje schengenska pravila.
